. Sistemi, ki skrijejo informacijo v drobni tisk ali jo razpršijo po desetih straneh pogojev, niso nezakoniti — so le oblikovani tako, da informacija praktično ne pride do uporabnika. Slovenija pri tem ni popolna izjema, je pa regulatorna zahteva po javnem registru korak, ki ga je vredno omeniti, ker ni samoumeven.
Digitalno zaupanje ima svojo infrastrukturo, ki je redko vidna.
Sestavljena je iz strežnikov, protokolov za šifriranje, sistemov za preverjanje identitete, revizijskih sledi, ki beležijo vsako transakcijo — in iz pravnih okvirov, ki določajo, kdo je odgovoren, ko gre kaj narobe. Ko ta infrastruktura deluje, je nevidna. Ko odpove, postane edina tema pogovora. Investicija v zaupanje je zato vedno investicija v nekaj, česar uspeh se meri po odsotnosti incidentov — kar je politično in korporativno med najtežje prodajljivimi argumenti.
Evropa kot celota kaže statistično sliko, ki je bolj kompleksna od prevladujočih pripovedi.
Surprising gambling statistics Europe so pogosto v nasprotju s tem, kar javna razprava predpostavlja. Nordijske države, ki jih javnost pogosto dojema kot liberalne in napredne, imajo nekatere med najstrožjimi monopolnimi sistemi za igre na srečo v celotni Uniji — Finska, Norveška in Švedska so dolgo vzdrževale državne monopole, ki so preprečevali vstop zasebnih operaterjev, pri čemer je Finska ta model delno reformirala šele pod pritiskom Evropske komisije. Nasprotno, države z močno katoliško tradicijo, ki bi jih stereotip uvrščal med bolj restriktivne, kot so Italija, Španija in Poljska, imajo med bolj liberaliziranimi trgi z visokim deležem zasebnih operaterjev. Belgija ima eno najgostejših mrež fizičnih igralnic na kvadratni kilometer v zahodni Evropi, kar preseneča glede na njeno velikost in politično kulturo, ki sicer nagiba k regulatornemu konservatizmu. Grčija je po dolgih letih neurejenih razmer v relativno kratkem času vzpostavila licenčni sistem, ki ga analitiki ocenjujejo kot enega bolj funkcionalnih v regiji — delno zato ker je bil pritisk mednarodnih posojilodajalcev po finančni krizi dodatna spodbuda za ureditev davčno relevantnih sektorjev. Skupni prihodki od reguliranih iger na srečo v Evropski uniji presegajo trideset milijard evrov letno, od tega gre precejšen del v obliki davkov v javne proračune — številka, ki pojasnjuje, zakaj nobena vlada, ne glede na retorično stališče do hazarda, ni resno razpravljala o popolni prepovedi.
Denar ustvari pragmatizem.
Ta stavek zveni cinično, toda opisuje mehanizem, ki je povsem racionalen. Vlada, ki prepove reguliran trg, ne odpravi povpraševanja — preseli ga v nereguliran prostor, kjer ni davčnih prihodkov, ni zaščite potrošnikov in ni podatkov, s katerimi bi lahko merila učinke. Izkušnje držav, ki so poskušale z restriktivnimi modeli brez alternativ, to potrjujejo z zadostno doslednostjo, da je argument postal standardni del regulatornih razprav na ravni EU.
Slovenija v tej sliki nastopa kot primer, ki ni ne vzorčen ne problematičen.
Je funkcionalen — in to je, upoštevajoč kompleksnost področja in velikost države, dosežek, ki ga je vredno prepoznati brez pretiravanja. Regulatorni sistemi, ki delujejo brez konstantnih kriz, so redko predmet analiz, ker analize iščejo probleme. Odsotnost problema je sama po sebi podatek, le redko ga kdo zabeleži.
Zaupanje, ki je bilo zgrajeno počasi in brez fanfar, je najtežje podreti. In najtežje opaziti, dokler ni ogroženo.